Blog - Piemont, 1. del

Piemont 2019, 1. Del

Lepe spomine je treba ohraniti. Prav gotovo bomo spet skupaj odkrivali okuse Evrope in sveta. Vabljeni k branju ali pa da si le malce osvežimo spomin. Iskrena hvala za dosedanje zaupanje.

In ja, gremo naprej skupaj z vami, dragi prijatelji. Kmalu!

Vinsko kulinarično potovanje v Piemont, lani od 15. do 18. maja.

Kratki zapisi s fotografijami

16.05.2019

Včeraj pozno popoldan smo prispeli v mestece Albo, središče vinorodnega Piemonta. Ob robu starega mestnega jedra stoji velika in moderna tovarna Ferrero Rocher. Prav tu so nekaj desetletij nazaj zgruntali nutello. Iz dimnikov in prezračevalnih naprav se valijo hlapi iz proizvodnje in mesto dobesedno diši po čokoladi. Onesnaževanje okolja?  Nihče nima nič proti.

Hotel dober, italijanske 4 zvezdice, a lokacija bi ne mogla biti boljša. Nekaj korakov od »korza« z množico delikates, vinskih barov in ostalih institucij, ki vsakemu ljubitelju dobre hrane in vina orosijo oko. Že v mraku smo se brez kakršnegakoli dogovora, vseh 15 kar nas je bilo v skupini (skupina je bila majhna ali ravno prav velika za takšna potovanja) znašli v vinskem baru Vincafe, ki stoji nasproti vhoda v mestno hišo, kjer vsako leto jeseni poteka najprestižnejši sejem in borza tartufov na svetu. Prav v Piemontu so ta plemeniti gomolj postavili na piedestal vrhunske kulinarike, šele kasneje so se kulinarične pomembnosti tartufa zavedli v Provansi in Istri. V baru, kjer smo se našli, je na razpolago okoli 250 različnih vin na kozarec in daleč od tega, da bi bili na razpolago le lokalni piemontski matadorji. Piemontesi so bili od nekdaj odprti ljudje, vedno z enim očesom proti bližnji Franciji in z drugim proti apeninskemu škornju. Prvi italijanski kralj Vittorio Emmanuelle II. je bil iz dinastije Savojcev, ki jim je bil Piemont vedno domače vojvodstvo. Začetek potovanja torej več kot spodbuden, saj je bila priložnost pokusiti tudi nekaj takih lokalnih posebnežev kor so erbaluce in gavi, da barbere, barola ali barbaresca niti ne omenjamo.

Danes zjutraj dokaj zgoden zajtrk, saj smo bili napovedani v pol ure oddaljeni La Spinetti že ob 09:00 uri. Kdo bi morda rekel, da je to ampak čisto prezgodaj, sploh po Kebru, a je Tomaž pojasnil, da so naša čutila zjutraj bolj spočita in bolj dovzetna za prepoznavo subtilnih not vrhunskih vin. Prekrasen dan brez oblačka na nebu nas je vodil iz doline na vrh gričev, kjer je posestvo enega od štirih »barolo boysov«, ki so pred nekako petdest leti začeli razmišljati, kako svoja sicer odlična in zahtevna vina spraviti v svet do kupcev. Obiskovali so Burgundijo saj se moraš seveda učiti od najboljših in se tu seznanjali z najnovejšo tehnologijo, drugačnim odnosom do trte in vina, novimi marketinškimi pristopi, kar vse je dalo rezultate in je danes Barolo med najprestižnejšimi vinskimi pokrajinami na svetu.

Bukolična pokrajina z brajdami ne bi mogla biti lepša v tem letnem času in v tem vremenu in voznik je bil med samo vožnjo deležen neprestanih napotkov ljubiteljskih fotografov »Ej, bolj počas.« Ob prihodu na posestvo, ki je središče DOCG Barbaresco in po 15 minutah photoshootinga smo že kar rade volje odšli v notranjost vinskega svetišča, kjer nas je sprejela Erika. V tako uveljavljenih kleteh se rado zgodi, da ti za obisk »podtaknejo« kakšnega piarovca ali piarovko, ki ima zunanje atribute več kot odlične, znanja žal bolj malo. Erika je imela odlične prve in še bolj odlične druge atribute in smo namesto predvidenih dveh ur obiska, koristno zapravili še pol ure več.

Zaradi polurne zamude, rahlo živčni vodja potovanja in pisec teh vrstic, smo prispeli v drugo piemontsko vinorodno pokrajino Roero. Posest Cascina Chicco, kjer se že štiri generacije ukvarjajo z vinogradništvom in vinarstvom, je na prelepi lokaciji novo zgrajena vinska klet. Na pogled že malo preveč načičkana (hey, Walt Disney!) a je ženskemu delu občinstva nadvse všeč. Tukaj nas je sprejela Simona, ki žal ni bila Erika, a nas je notranjost vinske kleti vse očarala. Predvsem pa nas je očaralo razmerje kvaliteta / cena. Ob koncu obiska so naročila za magnume kar deževala, po številu skromno osebje jih je iskalo po vseh oddaljenih kotičkih vinske kleti in je bil vodja poti zato še malo bolj živčen.

Na kosilo v mestece Bra v gostilno Boccon di Vino smo zamujali že kar debelo uro. V tej gostilni se je pričelo gibanje slow food in v polurni vožnji do tja je Tomaž zablestel v vsem svojem sijaju. Kdaj, kje, kako, zakaj in kdo ter še marsikaj drugega nam je Tomaž podajal s kirurško natančnostjo in svojimi značilnimi komentarji zabelil uvod v kosilo.

Fulvio, ki nas je v Boccon di Vino prijazno in radoživo sprejel, tako kot znajo le naši sosedje Italijani, je omehčal tudi našega vodjo potovanja ter mu privabil nasmeh na lice in zvrhano mero dobre volje. Ta dan je bil zanj na tej točki namreč že več ali manj uspešno zajključen.

Meni:

- lardo, Bra klobasica in carne crudo (piemontska različica carpaccia)

- trska s krompirjem in olivami

- krompirjevi njoki s šparglji

- pečene pegatke z rožmarinom

- pistacija s hrustljavim  parfejem

 ​

Danes je bilo potrebno obdelati še tretjo vinsko pokrajino - Langhe. V majhni vasici Roddo, ki stoji tik ob meji DOCG Barolo, je bil naš popoldanski cilj manjše vinsko posestvo (samo 28 ha vinogradov in samo 10 ha nasadov lešnika) Cadia. Sprejeli so nas oče, mati in njuna otroka. Ker smo ta dan videli že dve bolj impozantni vinski klet, so vse nas bolj zanimali lešniki in vse kar je v zvezi z njimi, a so nas ob pokušini vin, ki so jo spremljali domači šalamini, lardo, slanine, lešniki, presenetili tudi z barolom, saj je le streljal od hiše hektar in pol njihovih vinogradov že v DOCG Barolo. Prijateljsko druženje s simpatičnimi gostitelji se je zavleklo v pozno popoldan. Tudi vodja poti in pisec teh vrstic je že kazal znake pomirjenosti in zadovoljnosti, pa čeprav bomo prispeli v naš hotel v Albi s skoraj dveurno zamudo. Pa kaj, saj so trgovine in delikatese odprte do 9h ali 10h zvečer.

Kljub nikoli izrečenemu pravilu ali mogočimi zarotniškimi dogovori, se nas je večina še pozno zvečer, ko so bile trgovine in delikatese že zaprte, zopet našlo v še enem vinskem baru ki smo ga, kar po naše preimenovali v okrepčevalnico, saj so bili s spremljajočimi prigrizki več kot radodarni. Vinski bar / okrepčevalnica Bove's v neposredni bližini hotela se nam je usedel v spomin tudi zaradi prijazne natakarice, sicer Ukrajinke (ah, mi slovanske duše), nam je ponudil še vrsto drugih vin piemontskih posestev, ki jih pač na našem kratkem potovanju ne bomo mogli obiskati.

V prijetnem razpoloženju smo strnili vtise današnjega dne in se veselili jutrišnjega, ko gremo v DOCG Barolo in obiščemo dve vinske kleti, od tega bo še eden od »barolo boysov« - kultni Domenico Clerico.

Aja, pa še na kosilo na en odbit kmečki turizem, kjer bo med drugim vitello tonnato, lardo, tajarini s tartufi, pa to.

La vita e bella.

Janez Benda

TENTOURS